Mala šola kreiranja realnosti

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast Mala šola kreiranja realnosti

Ta tema vsebuje 45 odgovorov, ima 6 glasov, in jo je nazadnje posodobil/a  tadej pretner 2 let, 2 mesecev nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #19347

    tadej pretner
    Moderator

    Začenjam torej s temo Mala šola
    kreiranja realnosti, ki bo zaklenjena za komentiranje. Vsa morebitna
    vprašanja, ki se bodo pojavila v zvezi z objavljenim, zastavite v
    temi Pasti na duhovni poti.

    V tole temo bom vsak teden dodal en
    post o zavestni manifestaciji, vmes, med posameznima postoma pa bom
    odgovarjal na vprašanja, če se bodo nanašala na objavljeni post,
    oziroma na katerega od objavljenih postov – na vprašanja o
    stvareh, o katerih nameravam v temi itak pisati (ko pač pridejo na
    vrsto), ne bom odgovarjal, ker bi to v celoten kontekst vnašalo le
    nered.

    In če se bo zadeva obnesla, lahko v
    prihodnosti na podoben način »obdelamo« še kakšno drugo temo.

    I. del: Kaj nas tako trdno zadržuje
    v realnosti, kakršno živimo?

    Skupni imenovalec
    treh meni znanih kvantnih teorij o ustroju vesolja je, da realnost,
    kakršno doživljamo ni edina, ampak obstaja še neskončno drugih.
    Tistemu, kar se nam dogaja, dajemo »življenje« sami s svojo
    energijo/pozornostjo. Seveda bo zdaj kdo rekel – to ne more biti
    res, stalno izvajam vizualizacije »boljšega« življenja, pa se ne
    spremeni prav nič.

    Kje je torej
    haklc?

    Haklc je v tem, da
    je tisto, kar se nam dogaja projekcija programov naše podzavesti. In
    v naši podzavesti so tudi naša najgloblja prepričanja, vključno s
    tistim, kaj je mogoče in kaj ne; kaj lahko storimo in kaj ne. Ta pa
    so pogostokrat znatno drugačna od tistih, ki jih imamo na zavedni
    ravni. Primer: Obstaja kup ljudi, ki se deklarirajo kot ateisti, ko
    pa pride do pizdarije, se ozirajo v nebo in upajo na pomoč od tam.

    A pojdimo od
    začetka.
    V ezoteričnih krogih in nekaterih vejah eksaktnih ved
    je razmeroma znano, da otrok, predvsem v prvih treh letih življenja,
    realnost zaznava drugače kot večina odraslih – na bolj eteričen
    način, v katerem materialni objekti/subjekti nimajo jasnih meja,
    percipirajo pa še kup bitij manjše gostote, kot je tista, potrebna
    za zaznavo prek petih čutov. Zaznava prek petih čutov ni edina, s
    katero »razpolaga« človek. Drugi dve sta še subliminarna zaznava
    (kombinacija zaznave prek avričnega polja in živčnih povezav med
    čuti in možgani) ter intuitivna. Pri otroku je poleg zaznave prek
    petih čutov v prvi fazi zelo aktivna subliminarna zaznava, ker pa
    njegovi možgani še ne proizvajajo beta možganskih valov, ki nas
    sicer na nek način »držijo« v fizičnem svetu in gama valov,
    značilnih za »pozornost« ampak zgolj valovanja nižjih frekvenc,
    je otrok v tej fazi močno podvržen vsem oblikam sugestij, od čisto
    energijskih, ki prihajajo iz kolektivnega polja zavesti, v katerim
    živimo, prek polja družine, do sugestij, ki so posledica neposredne
    komunikacije otroka s starši. Tako se začne programiranje na zgolj
    materialni svet:

    – Ko se starši
    ukvarjajo z otrokom, ves čas usmerjajo njegovo pozornost nase in na
    različne materialne stvari (duda, ropotulja, joškLOL …). Na ta način
    ga torej ves čas usmerjajo na materialno realnost, ob aktivacijah
    otrokove pozornosti pa se pamž spontano usmerja zgolj na materialno,
    hkrati pa se postopoma začnejo pojavljati možganska valovanja
    višjih frekvenc, ki nazadnje to usmeritev »fiksirajo«.

    – Na nezavedni
    ravni vstopajo v otroka programi kolektivnega polja s svojimi
    pravili. Glavna poanta teh pravil pa je, da svet in življenje v njem
    je, kakršno je, in če hočeš v njem funkcionirati, se mu moraš
    prilagoditi.

    – Družina je
    psihoenergijska celota in programi družine se na nezavedni ravni
    prenašajo na otroka. Če »svet je, kakršen je« in se mu moramo
    prilagajati, je jasno, da v večini družin prevladuje identiteta
    žrtve.
    Za obe najbolj pomembni polji, ki nas v zgodnji fazi na
    nezavedni ravni programirata je značilno, da zato, ker sta, kakršni
    sta, v osnovi zanikata osnovno kvantno postavko, da je »vse mogoče«.
    Ko se program tih dveh in drugih, podobnih polj (recimo polje
    socializacije) v otroka dodobra vtisnejo, postane zanj mogoče le še
    tisto, kar pravijo ti programi in starši. Starši pa tudi na zavedni
    ravni načeloma ne spodbujajo otrokove kreativnosti in drugih
    potencialov, pač pa mu v želji, da odraste v čim manj
    problematičnega mladeniča, bazično kreativnost, domišljijo, ki je
    osnova kreativnosti in originalnosti … celo zadušijo – od otroka
    že zgodaj pričakujejo »resnost«, »odgovornost«, »objektivnost«
    … in nazadnje ga vzgojijo v mladeniča brez domišljije, zavedanja
    lastnih hotenj, resnega, skratka idealnega za vključitev v
    robotizirano družbo, katere glavna značilnost je identiteta žrtve.
    Kdor je žrtev, pa nima resnične odgovornosti za svoj lajf, ampak je
    njegova odgovornost zreducirana na upoštevanje pravil družbe, v
    kateri itak ne moreš ničesar narediti, ker svet pač je, kakršen
    je. Intuitivna in subliminarna zaznava zakrkneta in v glavnem se
    začne opirati le še na pet čutov, ki pa pravijo, da je svet
    takšen, kot je videti – poln omejitev, poln nekih kriterijev, ki
    jih moraš izpolnjevati, da veljaš za v redu osebo, poln stresa,
    strahu …

    To so glavni
    razlogi, zaradi katerih dejanske zavestne manifestacije malokomu
    uspejo. Na najglobljih podzavestnih ravneh v resnici ne verjamemo, da
    lahko karkoli spremenimo.

    Lepo je če deliš
    #19359

    tadej pretner
    Moderator

    Vprašanje ane11:
    Citiram Tadeja:
    Zaznava prek petih čutov ni edina, s katero »razpolaga« človek.
    Drugi dve sta še subliminarna zaznava (kombinacija zaznave prek
    avričnega polja in živčnih povezav med čuti in možgani) ter
    intuitivna.

    Včasih se tudi “normalnemu”
    človeku zgodijo stvari, ki so izven običajnih zaznav. Kako veš,
    kdaj imaš “samo bujno domišljijo” in si določene stvari
    domišljaš in kdaj jih res zaznavaš? Pri določenih stvareh dobiš
    lahko kasneje kakšno potrditev, na primer intuitivno napoveš
    dogodek, pa se kasneje res zgodi. Ampak ali obstaja kakšen način,
    da ločiš med svojo fantazijo in dejansko zaznavo izven petih čutov?

    —————————————————————————————–

    Odgovor:

    Vprašanje je kar kompleksno. Štos je
    v tem, da se ne moreš 100% zanesti niti na 5 čutov, kaj šele na
    izvenčutne zaznave. Pet čutov namreč pogostokrat deluje v
    kombinaciji – isto stvar zaznaš prek petih čutov in jo na osnovi
    naučenega prepoznaš. In kadar je situacija takšna, da »moraš«
    prepoznati informacijo le iz enega čuta, lahko nastane problem.
    Primer: Kiki bonbone delajo v večih okusih. Ko bombon primeš,
    pogledaš ovitek, barvo bonbona in ga daš v usta, zlahka prepoznaš
    okus. Kaj pa če, če imaš zaprte oči in ti nekdo da v usta odvit
    bonbon? Prepoznava okusa postane totalna štala – poskusi.

    Ko pa govorimo o izvenčutnih zaznavah,
    so nekatere bolj, nekatere manj zanesljive, nekatere pa sploh niso
    resnična intuicija. V veliko primerih pa se moraš znati tudi
    ustrezno notranje naravnati, če želiš dobiti izvenčutni vtis.

    – Preprost primeri subliminarne
    zaznave:

    1. Če si razmeroma zdrav in pretočen,
    in sproščeno gledaš nekega človeka tako, da imaš fokus V njemu,
    v telesu začutiš pritisk tam, kjer ima opazovani energijsko
    blokado. Z malce vaje pri tem načinu težko zajebeš.

    2. Večina v sproščenem stanju in s
    fokusom na energiji (gledaš recimo v prazen prostor) čutii, katero
    mesto je energijsko dobro in katero ne. Če imaš v sebi močne
    blokade, je prepoznava pogostokrat napačna ali pa recimo podzavestno
    iščeš slaba mesta.

    3. Med subliminarne zaznave sodi tudi
    empatija (zaznavanje čustev drugih). Tu ni toliko problem napačna
    zaznava, ampak bolj to, da gre lahko to čutenje predaleč; včasih
    takšno pretirano čutenje bolečine drugih vodi v depro ali
    specifično bolezen, ki ji pravijo svetobolje (weltschmerz)

    – Primera zaznave, pri katerih gre za
    lažno intuicijo:

    Naš lažni jaz ustvari energijsko
    strukturo, v kateri se počuti varno. Rečemo ji cona komforta. In ta
    naš lažni jaz prepozna ljudi, ki bi nam to cono lahko ogrozili
    (recimo na način, da nam povedo kakšno neprijetno resnico o nas).
    Lažni jaz se odzove tako, da nam daje signale v obliki občutkov ali
    notranjega glasu, da je tak človek zajeban in da z njim ni dobro
    imeti posla. Notranji glas torej, ki pa niti slučajno ni intuicija.

    – Ljudje, ki delujejo pod močnim
    vplivom t.i. Arhetipa otroka, pogosto verjamejo, da so jasnovidni.
    Včasih imajo celo stike z vodniki, angeli in podobnimi junci. Ampak
    to so arhetipski vodniki in arhetipska bitja – zaznave, ki jih
    dobijo prek njih, jih vodijo še globlje v argetip in še dlje od
    resničnega sebe.

    -V teh dveh primerih je torej rešitev
    ozaveščanje in procesiranje naše ujete energije. Če kdaj nisi
    ziher, ali gre v odnosu do nekega človeka za resnično intuicijo ali
    za obrambo cone konforta, ga ne skenslaj takoj, ampak poslušaj, kaj
    ti ima povedati. Če je prijazen, ti pa čutiš odbojnost, je velika
    verjetnost, da gre za pravo intuicijo. Tudi tu velja pravilo fokusa –
    zaznava bo jasnejša, če imaš fokus v in ne na človeku.

    Zanimivo je, da je intuicija
    pogostokrat povezana z znanjem o stvari, na katero se nanaša.
    Schauberger je recimo o vodi odkril sila veliko stvari. Kako je do
    njih prišel? Sedel je ob vodi, se sprostil in gledal vanjo (ne na
    njeno površino – spet torej fokus). In dogajali so se mu
    intuitivni »utrinki« o lastnostih vode.

    Če pa znanja o neki stvari nimaš, pa
    so lahko intuitivne zaznave sicer resnične, a jih napačno prepoznaš
    oziroma interpretiraš. To pogostokrat opazim pri radiestezistih, ki
    nimajo blage veze o osnovah fizike, a »sprašujejo nihalo« po
    stvareh, ki sodijo v področje fizike. Odgovori, ki jih dobijo,
    oziroma njihova interpretacija, je pogostokrat blago rečeno blesava.

    Zanimivo, a ne. Na prvi pogled mnogi
    mislijo, da intuicija nima veze z eksaktnim znanjem, a seveda ni
    tako. Sploh na nekaterih specifičnih življenjskih področjih
    preprosto ne moreš pravilno interpretirati tistega, kar ti šepeta
    intuicija, če nimaš znanja.

    Lepo je če deliš
    #19446

    tadej pretner
    Moderator
    II. del

    Vedno manj je tistih, ki dvomijo v
    to, da v nas obstaja tudi nesmrtni del (duša). Duša lahko zori in
    se razvija le prek izkušanja materialnega sveta, zato preživi
    posamezno fizično inkarnacijo in se vedno znova ponovno inkarnira v
    fizično realnost. Seveda se lahko vprašamo, kakšen je končni cilj
    duše oziroma kolikokrat se nove in nove inkarnacije ponovijo?

    Model tega, k čemur teži duša,
    lahko slutimo v načinu, kako realnost doživlja otrok v najrosnejšem
    obdobju. Že v prvem delu sem omenil, da vidi okolico v nekoliko
    plazmatični obliki, v kateri je vse povezano, del te okolice pa je
    tudi sam. Če ima zadovoljene vse osnovne potrebe, realnost verjetno
    doživlja podobno, kot odrasli, ko so v globoki meditaciji – v tem
    stanju izgubimo občutek, da smo ločena entiteta, počutimo se kot
    del celote, ničesar ni, kar bi potrebovali, skratka, vse je popolno.
    Ko pa se otrok sebe začne zavedati kot individualnega bitja, izgubi
    občutek, da je del neke popolne strukturirane celote in končni cilj
    duše, inkarnirane v njem, pravzaprav je, da ponovno pride do občutka
    takšne povezanosti v materialnem svetu oziroma skozi izkušanje
    materialnega sveta!!! To pa seveda ni lahko, saj že v startu naleti
    na velik problem. Ko namreč otrok občutek povezave izgubi,
    predstavlja to za njegov energijski sistem šok, hkrati pa začuti
    tudi globinsko nezadovoljstvo. Ker je v tej fazi njegov pogojeni um
    popolnoma nerazvit, duša pa se še ne more jasno izraziti, začne
    mrzlično iskati različne povezave in stvari, ki bi mu vrnile
    občutek zadovoljstva in povezanosti, ki jih je čutil prej, izven
    sebe. Zato se v zgodnjem odraščanju v želji, da bi bil sprejet (da
    bi torej spet pripadal »nečemu« – družini, družbi …) navadi
    zatajevati svoja hotenja (hotenja/potrebe duše), zelo zgodaj pa
    začne početi tudi stvari, ki mu dajejo občutek, da je o.k., s
    katerim želi prekriti globinsko nezadovoljstvo (potreba, da se pred
    drugimi izkaže). Skozi to gibanje
    med občutkom neugodja in akcijo, s katero »nekaj narediš«, da se
    ne počutiš neugodno, pa dobi občutek, da je treba v življenju
    stvari imeti pod kontrolo, kar je glavni vzrok enega od glavnih
    kolektivnih strahov – strahom pred tem, da se prepustiš življenju,
    ki je osnova »življenja iz
    duše«
    . Ključen
    trenutek je faza odpiranja srčne čakre (med 14 in 16 letom).
    Družina in začetek procesa socializacije običajno otroka ne
    zadušita do te mere, da takrat ne bi začutil jasnega stika z dušo
    – takrat se začne zavedati dela sprogramiranih omejitev in postane
    upornik – družina in družba pa naredijo vse, da to uporništvo
    zadušijo. Starost in izkušnje duše so ključnega pomena pri tem, v
    kakšni meri bo takrat mladenič/mladenka zadržal odprto srce in
    stik z lastno bitjo (dušo). To pa seveda vpliva na naše namere in
    ciljno strukturo. Pri tem je treba vedeti, da naših misli ne mislimo
    sami, kot je prepričana večina, ampak glede na to, v kakšni meri
    smo identificirani z različnimi polji realnosti (programi) in v
    kakšni meri ohranimo stik s svojo bitjo, iz polja različic »lovimo«
    vibracije, s katerimi smo uglašeni, in jih pretvorimo v misli, ideje

    a) Mlade duše so popolnoma identificirane z različnimi
    programi dogovorne realnosti. Svojih resničnih potreb se ne
    zavedajo, zato lovijo skorajda izključno vibracije njihovih polj. V
    lajfu se bolj ali manj ukvarjajo z doseganjem splošnih družbenih
    »vrednot« (družina, služba, lastno stanovanje). Ker imajo šibak
    stik s samimi seboj, izhajajo njihova nezadovoljstva predvsem iz
    nesposobnosti uresničevanja zastavljenih ciljev, tega, da
    posamezniki/družba ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj …
    b)Tudi
    nekoliko starejše duše lovijo podobne programe, s tem, da so pri
    njihovem uresničevanju običajno precej manj reaktivne (ni pa
    nujno), izpolnitev »klasičnih vrednot« pa jim prinaša precej manj
    zadovoljstva. Pogostokrat ujamejo tudi impulze, ki jih »silijo« k
    osebni spremembi, k stiku s sabo. Motivira jih predvsem potreba po
    lastni spremembi, ne potrebe, ki izhajajo iz »splošnih družbenih
    vrednot«
    c) Namere starih duš so v veliki meri inspiracijske.
    Okoliške vibracije v večji meri kot instalirani programi privlači
    sama duša, zato se zavedajo svojih potreb in uresničujejo svoje
    potenciale, naslednji korak pa je povezovanje v duhu.

    NAČINI KREIRANJA REALNOSTI

    Govorimo lahko o
    dveh načinih kreiranja realnosti. Za oba pa je značilno, da lahko
    skreiramo vse tisto, kar podpira naša podzavest.:

    – Zakon
    privlačnosti, pri katerem lahko kreiramo le tisto, kar nam dopuščajo
    polja realnosti, s katerimi smo identificirani. Osebe iz skupine a
    lahko kreirajo realnost le na ta način, s tem, da se ne zavedajo, da
    kreacija ni njihova. Ker privlačijo vibracije, katere prepoznavajo
    kot misli, ideje … skorajda izključno na osnovi programov oziroma
    pretežno nizkovibracijskih polj, s katerimi so identificirani,
    namere pravzaprav niso njihove, ampak gre za namere teh polj. Cilj
    nizkovibracijskih polj realnosti pa je, da ti vzamejo energijo (le na
    tak način lahko živijo). V zameno ti »dovolijo«, da si uresničiš
    določene pogojene želje v okvirih »splošnih družbenih vrednot«,
    ki ti dajejo kratkotrajne občutke zadovoljstva (nikdar pa
    globinskega),hkrati pa te potegnejo še globlje vase in ti s tem
    jemljejo še veš energije. Primer: Kreiraš realnost uspešnega
    poslovneža in to uspešnost »plačaš« tako, da nimaš nobenega
    prostega časa in živiš le za posel.

    Poučen video o em načinu manifestacije:

    Se nadaljuje …

    tadej pretner2013-04-18 00:14:58

    Lepo je če deliš
    #19449

    tadej pretner
    Moderator

    Vprašanja Roberta Zupančiča:

    Tadej, objavil si nadaljevanje Male šole kreiranja realnosti, ki
    je sedaj odprla vrata za izjemno široko razpravo, še posebej v
    kontekstu priloženega video seminarja Lazareva. Razumem, da skozi
    različne primerjave pojasnjuje mehanizme delovanja nizkovibracijskih
    polj, vendar pa me je v tej predstavitvi vendar nekoliko zmedlo vse
    skupaj, kar je govoril o akumuliranju energij: kot satanizem označuje
    pridobivanje energije pod masko ljubezni do boga za uresničevanje
    materialnih želja (“Ljubim te, zato da bom dobil hišo za 3 mio
    dolarjev”). Vendar pa tam omenja tudi PREVZEMANJE
    ODGOVORNOSTI za svoje življenje, kar je, mimogrede, tudi smisel
    knjig, kot so The Secret idr. Lazarev namreč tudi prevzemanje
    odgovornosti za svoje življenje označuje kot prefinjeni satanizem
    (torej, kot nekaj negativnega), saj na ta način izničuješ vlogo
    Boga, ki ti je dal vse, in se na nek način, enako kot Satan,
    poskušaš poistovetiti z njim, ker lahko SAM vplivaš na svojo usodo
    in jo kreiraš, torej Boga sploh ne potrebuješ.

    ODGOVOR:



    Robert, ta video sem gledal pred dobrima dvema mesecema in sedajle
    ga nimam časa tako podrobneje gledati, da bi ga seciral, dal sem ga
    pa predvsem kot primer principa delovanja vsega skupaj, kar ne
    pomeni, da se strinjam z vsako besedo, ki jo v njem izreče Lazarov.
    Zato se bom osredotočil zgolj na tvojo dilemo (mastni tisk).

    Lazarov še zdaleč ni edini, ki nizkovibracijska polja razume
    kot metaforo za satana. Zakaj – zato, ker nas v vsakem slučaju
    oddaljujejo od naše biti, ne glede na to, kateri pol izkušaš
    (uspeh – neuspeh ipd. – tudi v različnih ljudskih zgodbah ti hudič
    nekaj obljubi, da te bo potem lahko spravil v pekel)). In v knjigah,
    kakršna je Secret, gre zgolj za navidezno prevzemanje odgovornosti
    za svoj lajf. Usmerjajo te na »pozitiven« pol, a k temu načinu
    manifestacije nujno sodi tudi negativni (primer sem dal v osnovnem
    tekstu – uspešen podjetnik). Problem je v tem, ker se ne dotakneš
    globinskega nezadovoljstva, ki sem ga v osnovnem tekstu omenjal,
    ampak ga hočeš z zunanjimi faktorji »prekriti«, pa v resnici tudi
    to ne rata, ker dobiš v paketu oba pola.




    Vprašanje:

    Tukaj se mi sedaj nekoliko zadeve postavljajo v nasprotja, saj
    tudi vse moderne ezoterične šole, vključno s tvojo, učijo ravno
    to: prevzemanje odgovornosti za svoje življenje, ki je osnova oz.
    prvi korak h kreiranju željene realnosti. In celo Mala šola
    kreiranja realnosti poskuša vplivati na te procese s prevzemanjem
    odgovornosti za svoje življenje, saj to od nas zahteva ZAVESTNE
    SPREMEMBE – delo na sebi, POVEČEVANJE ENERGIJE, kar pa Lazarev
    stro
    go okara kot nekaj negativnega (ves čas omenja besedo
    satanizem).



    ODGOVOR:


    Prav nobenih nasprotij ni. Kvalitetne ezoterične šole te skušajo
    dvigniti nad polarno dualnost. V prevodu to pomeni, da ne iščeš
    okoli sebe stvari, ki bodo potolažile tvojo čustveno lakoto, ampak
    da vodijo tvojo zavestnost v srce. Ko pa si z zavestjo tam, si v
    coni, kjer prihaja zadovoljstvo od znotraj, v praksi pa pride do
    »lahkote bivanja«. Dvomim, da Lazarov okara »povečevanje
    energije« (res nimam niti časa niti volje ponovno pogledati video).
    Energijo v vsakem primeru rabiš, tudi če si z zavestjo v srcu. Brez
    nje si sicer v coni, kjer je vse mogoče, a nisi sposoben ničesar od
    tega ozemljiti in od lahkotnosti bianja nimaš niti L. V praksi
    stanje z odprtim srcem a brez prave energije pomeni, da se še bolj
    zavedaš motečih stvari/programov, ne moreš pa narediti ničesar,
    da bi se izkopal iz njih. In potem zgolj nakladaš o ljubezni,
    sočutju in podobnem, živiš jih pa ne.

    Če se prav spomnim, Lazarov kot satanizem omenja investiranje
    energije v polja, v čemer pa ima prav. Govori torej o usmerjanju
    energije v nizkovibracijska polja v želji, da pritegneš le njihov
    pozitivni pol, kar pa se zgodi le na videz. V resnici ostaneš brez
    energije, saj ti jo srkajo ravno polja, v katera si jo investiral.


    Vprašanje:


    Na nekem mestu tudi pravi, da je “nujno prepoznati svojo
    nemoč in se ob tem ne osredotočati na svoje super moči”,
    kajti Satan je “zmaga energije nad ljubeznijo.” Če torej
    preferiraš samo energijo, to v bistvu pomeni, da izvajaš satanizem.
    Nadalje svetuje, da je potrebno postavljati prioriteto..



    Odgovor:


    Seveda, pri takšnem načinu kreiranja realnosti si načeloma
    nemočen, da prideš iz polj.

    Lepo je če deliš
    #19503

    tadej pretner
    Moderator

    III. Del


    – Pri drugem načinu manifestacije gre
    za to, da namero predamo praznini/univerzalni zavesti. Da metoda
    deluje, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, bistven pa je
    visokovibracijska namera – v nasprotnem primeru namreč
    praznina/univerzalna zavest namero »zavrne«.


    O prvem načinu manifestacije (zakon
    privlačnosti) sam nimam tako radikalnega negativnega mnenja, kot
    Lazarov in ga včasih uporabim. Ločnica med tem, ali nas bo tovrstna
    manifestacija dejansko popeljala v destruktivne vode, o kakršnih
    govori Lazarov, ali ne, je v ustrezni nameri.
    V principu lahko
    govorimo o treh vrstah namere:

    a) Namera polj realnosti (matrix
    namera)

    – vsebuje nizko vibracijo, ki jo začutimo kot vzgib za obstankom,
    vzgib za varnostjo, da smo sprejeti, da se potrdimo, da uspemo, da
    dobimo ljubezen, pri tem pa nam vse te občutke dajejo prvine, ki jih
    v svoja življenja vnašamo iz okolja. Večina ljudi dela vse kar
    dela le zato, da bi preživela (fizično, eksistencialno, čustveno,
    mentalno). Če imaš takšno namero je jasno, da si identificiran z
    določenimi polji realnosti in da ne upravlja
    š
    s procesom manifestacije.
    Če
    izkušamo takšno namero, ne moremo ničesar manifestirati zavestno,
    saj takšna namera
    zavestno
    manifestacijo
    sama po sebi prepreči. Takšne namere nam preprečujejo, da izkušamo
    globinsko, nepogojeno izpolnjenost.

    b)
    Namera nekoliko višje vibracije je
    transformacijska
    namera
    .
    Vsebuje vzgib po osebnostni spremembi, ozdravitvi, za bujenjem,
    odpuščanjem … Če imamo takšno namero, je naša vibracija višja
    in smo na dobri poti, da sami manifestiramo svojo realnost. Ko smo v
    coni transformacijske namere, lahko manifestiramo tudi določene
    stvari izven obsega klasičnih pristopov zakona privlačnosti, vendar
    pa porabimo za to veliko časa in energije.

    c)
    Inspiracijska namera

    le
    z njo lahko resnično zavestno in lahkotno manifestiramo
    svojo
    realnost, saj je notranje in ne zunanje motivirana. Izhaja iz stika s
    samim seboj, ko pa smo v takšnem stanju, vsebujejo vibracije, ki jih
    privlačimo, informacijsko bit evolucije na vseh ravneh.

    S
    tehniko »zakon privlačnosti«, ki bo opisana nekoliko kasneje,
    lahko načeloma kreiramo realnost iz domene prve in delno druge vrste
    namere. Vendar pa moramo biti previdni predvsem takrat, ko gre za
    namere, povezane s preživetjem. Menim, da so nekatere oblike
    kreiranja realnosti na ta način povsem upravičene in načeloma
    nenevarne. Nekatere duhovne struje menijo, da ne bi smeli zavestno
    skreirati ničesar, kar je povezano z materialnimi dobrinami, a to je
    neumnost. Včasih lahko določene specifične kvalitete razvijamo v
    svoje
    in
    splošno
    dobro le, če imamo ustrezna pomagala iz sveta materialnosti. Bi
    Jacques Costeau lahko izvedel toliko fascinantnih raziskav, povezanih
    z življenjem v morskih globinah, če ne bi imel ustrezne opreme
    (beri ladje Calypso)?

    A
    ne gre le za to, da za nekatere dejavnosti osebnega razvoja
    materialne dobrine/opremo pač rabimo. Na tem področju se odpirajo
    še druga vprašanja.
    Vsaj
    v t.i. »vmesni fazi«, ko še nismo vzpostavili tako jasnega stika s
    svojo bitjo, da bi spontano prišli v stanje nenapornega bivanja z
    izkušanjem wu wei namere.
    Organizacija
    življenja v zahodnem svetu je kakršna je in pogostokrat se ne moreš
    predano ukvarjati s stvarmi, ki sodijo v domeno namere tvoje duše,
    če ti fokus uhaja na neurejene stvari, povezane z vsakdanjim
    življenjem (recimo stanovanje).

    Dober
    način za preverbo porekla motivacije naše namere, ki jo želimo
    skreirati, s
    o
    tri preprosta vprašanja, ki si jih pred manifestacijo zastavimo. Ta
    vprašanja so:


    Ali želim s predmetno manifestacijo sebi ali drugim kaj dokazati?


    Ali želim biti s predmetno manifestacijo sprejet od sebe ali drugih?


    Ali je motivacija predmetne manifestacije želja po varnosti?

    Če
    so odgovori na vsa vprašanja ne, lahko realnost manifestiramo s
    tehniko zakona privlačnosti brez prevelike skrbi, da nas bodo
    posrkala nizkovibracijska polja.

    Zanimivo
    je, da v osnovi na enak način preverjamo namero tudi pri drugi
    obliki manifestacije, torej pri kreiranju realnosti, pri katerem
    predamo namero prazini. Vendar pa so pri tej tehniki našteta
    vprašanja le prvi del preverbe namere – drugi del je energijski, a
    o tem nekoliko pozneje.

    ELEMENTI,
    POMEMBNI ZA USPEŠNO ZAVESTNO MANIFESTACIJO

    Ne
    glede na to, kateri način izberemo za zavestno kreiranje realnosti,
    je
    treba poskrbeti za nekaj elementov manifestacije, ki so porok za
    uspeh:

    1.
    Psihični prostor:
    Tisto,
    kar se nam dogaja v življenju, je refleksija našega notranjega
    psihičnega prostora. Če živimo realnost polno stresa in
    obveznosti, v kateri nimamo časa zase,

    je to jasen znak, da nimamo
    potrebnega
    notranjega
    prostora
    za
    manifestacijo,

    ki mora biti prazen. Če smo
    npr.
    v
    zavesti žrtve, ne bomo imeli prostora za manifestacijo, saj ta
    identifikacija zavzema naš psihični prostor in se prek nas
    manifestira. Če si torej žrtva, ne moreš
    kreirati
    realnosti, v kateri se počutiš mirno in zadovoljno.
    Ali
    pa – dobiš npr. impulz,
    da
    bi
    manifestira
    l
    realnost, v kateri boš spoznal osebo, s katero boš doživel
    čustveno izpolnitev.
    Tvoj
    p
    sihični
    prostor pa je še vedno zaseden s prejšnjo vezo, ki si jo sicer
    prekinil
    že
    pred časom (zamera, bolečina …). V takšnem primeru se bo poskus
    kreacije realnosti, v kateri bi spoznal takšno osebo končal tako,
    da bomo pritegnili osebo, s katero bomo izkušali podobna nesoglasja
    kot v prejšnji vezi, ali pa se ne bo zgodilo nič. Do tega pride
    ravno zato, ker je naš psihični prostor poln in v njem ni prostora
    za kreacijo realnosti, kakršno želimo.

    Nujno je torej znotraj nas narediti prostor za manifestacijo (s
    procesi deidentifikacije).

    Se
    nadaljuje …

    Lepo je če deliš
    #19520

    tadej pretner
    Moderator

    IV. Del

    2. Fokus/sposobnost osredotočenosti

    Fokus je
    mentalno-čustvena usmeritev oziroma sposobnost usmerjanja
    življenjske energije na določen cilj. Z usmerjanjem svoje energije
    dajemo realnosti, ki jo živimo, življenje in glede na to, da večina
    živi realnost, kakršne si ne želi, je jasno, da je naše
    usmerjanje fokusa v največji meri nezavedno, vprašljiva pa tudi
    količina energije, s katero razpolagamo. V osnovi si torej moramo
    zastaviti troje vprašanj:
    a) Kje je energija, potrebna za
    zavestno kreiranje realnosti in kako do nje?

    b) Kako fokus
    okrepiti in ga v bistveno večji meri premestiti v polje zavestnosti?

    c) Kako razviti
    fokus, ki omogoča spremembe materialne realnosti?

    a) Kje je
    energija, potrebna za zavestno kreiranje realnosti in kako do nje?

    Načeloma se
    energija v našem sistemu prosto pretaka takrat, ko počnemo stvari,
    ki jih radi delamo in kadar ne delamo stvari, ki nam niso všeč.
    Kadar delamo v nasprotju s tem, si ustvarjamo energijske blokade,
    pride do zastojev energije. Psihologi bi rekli, da je ta
    blokirana/ujeta energija v naši podzavesti, Eckart Tolle bi rekel,
    da je ujeta v našem čustvenem telesu, v t.i. telesih bolečine,
    C.G. Jung je govoril o sencah – delih duše/življenjske energije,
    ki jih potisnemo v podzavest … Največ energije izgubljamo v
    primerih, ko se zavedamo svojih resničnih potreb, a iz takšnih ali
    drugačnih razlogov ne ravnamo v skladu z njimi, kadar ravnamo v
    nasprotju s svojimi najglobljimi vrednotami (pojavijo se občutki
    krivde, ki so izredno velik »porabnik« energije) in kadar je naša
    predstava o sebi tako slaba in tako drugačna od programiranih
    predstav kolektivne realnosti, ki nam šepetajo, kakšni bi morali
    biti, da bi bili o.k., da se v nas pojavi občutek sramu. Tudi sram
    je sila velik porabnik energije, pojavlja pa se seveda tudi v
    primerih, ko ne delujemo v skladu s svojimi potrebami in kršimo
    najgloblje vrednote.
    Drugi zelo pomemben faktor »izgubljene
    energije«, ki pa ga običajno podcenjujemo, so t.i. odprti
    energijski krogi, zaradi katerih izgubljamo energijo. Pri tem gre za
    stvari, ki smo jih začeli, a ne dokončali, stvari, ki jih
    planiramo, a nikakor ne krenemo v realizacijo, obljube, ki smo jih
    komu dali, a jih nismo izpolnili …

    Nekatere šole
    manifestacij za pridobitev potrebne energije svetujejo različne
    vrste meditacij, v katerih se recimo odpiramo svetlobi, energiji
    kozmosa in povezujemo z energijo zemlje, vendar pa so takšne metode
    zares učinkovite le, če znamo ob tem vzpostaviti tok skalarne
    energije oziroma t.i. torzijsko polje
    (http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=353
    – glej moj prispevek z dne 6.2. 2011). O zavestnem vzpostavljanju
    torzijskega polja, čeprav ga sam tako ne imenuje, piše tudi Frank
    Kinslow v svoji knjigi Eufeeling. Tistim, ki zavestne vzpostavitve
    torzijskega polja ne obvladajo, bo v prvi fazi veliko bolj koristil
    10 tedenski proces prisotnosti, opisan tule:
    http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=93
    , ki omogoča sprostitev velikega dela zastale čustvene energije
    (oziroma čiščenje podzavesti) in hkrati krepitev eteričnega
    telesa. Primerno krepko eterično telo nam namreč omogoča, da
    energije, ki jih naš um prepozna kot neprijetne, destruktivne …
    prepustimo skozi svoj energijski sistem in jih ozemljimo – kadar
    jih nismo sposobni ozemljiti, pa ostajajo v našem sistemu kot
    »telesa bolečine«. Okrepitev eteričnega telesa je torej tista, ki
    vodi k ozemljitvi, ne pa recimo vizualiziranje korenin iz podplatov
    in podobni meditacijski štosi, ki jih lahko večinoma uvrščamo v
    kategorijo »teka na kratke proge«, saj dolgoročnih konstruktivnih
    sprememb ne prinesejo.

    Vendar pa se nam v
    življenju v veliki meri dogaja, da nekatere stvari, ki nam niso
    všeč, preprosto moramo narediti, če želimo primerno delovati v
    materialnem svetu, biti vklopljeni v socialne procese ipd. Če se
    želimo izogniti izgubi energije, moramo v takšnih primerih znati
    upravljati z našim fokusom. To je seveda mogoče, vendar že v
    startu zahteva določeno raven energije (absurd je torej v tem, da
    potrebujemo energijo, če se želimo izogniti izgubi energije ;o) ).
    Poleg že omenjenega procesa prisotnosti, nam bodo pri tem v pomoč
    različne tehnike deidentifikacij. Ena bolj enostavnih je Sedona
    metoda: http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=331

    Če se želimo
    izogniti izgubi energije, kadar počnemo stvari, ki jih ne delamo
    radi, moramo priti v fazo t.i. aktivne alfe.
    Precej razpoložljive
    literature govori o frekvencah biološkega možganskega valovanja –
    omenjajo predvsem naslednja:
    – Beta raven (13 – 30 Hz): kadar v
    naših možganih prevladujejo ti valovi, govorimo o mentalni
    aktivnosti, ki pa niso zavedna, ampak gre za delovanje v okviru polj
    realnosti, s katerimi smo identificirni oziroma za delovanje v
    okvirih naučenega.

    – Theta ( 4 – 7
    Hz) in delta valovi (pod 4 Hz), ki so značilni predvsem za stanja
    globokega spanja in celične obnove.

    – Alfa valovi (7 –
    13 Hz), stanje sproščenosti, ki v večini tovrstne literature niso
    ustrezno opisani.

    Zanimivo je, da le
    redki avtorji omenjajo gama valove (30 – 50 Hz), ki so povezani z
    zaznavanjem, zavestnostjo in pozornostjo, v kombinaciji z alfa valovi
    pa nam omogočajo tako stanja osredotočenosti, kot tudi stanja, v
    katerih energije ne izgubljamo, pa čeprav počnemo stvari, ki nam
    niso najbolj všeč.

    Se nadaljuje …

    tadej pretner2013-05-02 10:26:46

    Lepo je če deliš
    #19599

    tadej pretner
    Moderator

    V. Del

    Oglejmo si pomen gama možganskega
    valovanja v kontekstu alfa možganskih valov.

    Stanje fizične sproščenosti, s
    katerim večina avtorjev opisuje prevlado alfa valov v naših
    možganih, namreč ni tako enoznačno. Govorimo namreč lahko o
    pasivnem in aktivnem alfa stanju.

    Za pasivno alfa stanje je
    torej značilna prevlada alfa valov v možganih, vendar gre pri tem
    stanju bolj za apatičnost, vodljivost … V pasivni alfi smo recimo
    običajno takrat, ko se utrujeni in vsega naveličani zvečer usedemo
    pred TV. Za takšno stanje je značilno, da je v njem porušena naša
    avtonomija in občutek integriranosti, zato smo podvrženi
    sugestijam. To dobro vedo tudi tvorci reklamnih sporočil, zato jih
    na TV tolikokrat ponavljajo. Ko vidiš neko reklamo v stanju pasivne
    alfe, v kateri si, kot sem že omenil, odprt do sugestij, si takšna
    reklama zlahka utre pot do globljih slojev naše podzavesti. In kaj
    se potem zgodi? Ko prideš v trgovino, ne da bi karkoli razmišljal
    sežeš po proizvodu, ki si ga v takšnem stanju videl na TV in ga
    vržeš v nakupovalno košarico. Štos pasivne alfe poznajo tudi
    politiki. V svojih govorih nas z govorom o tem, kako slabo je stanje
    v državi najprej dezintegrirajo, da pridemo v pasivno alfo in smo
    odprti do sugestij, nato pa nam ponudijo rešitev – sebe kot
    politično opcijo,

    Za aktivno alfo pa je
    značilno, da v možganih prevladuje kombinacija alfa in gama valov.
    Takrat smo globoko sproščeni, a hkrati pozorni. V tem stanju je
    reaktivnost (avtomatični odzivi, na osnovi naučenega ali
    navajenega) bistveno manjša, sposobnost izbire pa zato večja.

    Kako torej v praksi s pomočjo aktivne
    alfe doseči stanje,v katerem ne izgubljamo energije niti takrat, ko
    delamo stvari, ki nam niso všeč?

    Za boljše razumevanje najprej kratek,
    a zgovoren poskus:

    – Zapri oči in se sprosti;
    – V telo
    pričaraj nek destruktiven občutek (strah, jezo …);

    – Ko je občutek tako intenziven, da ga
    ne moreš več okrepiti, odpri oči in se zazri v prazen prostor
    (torej ne na kakšen objekt v prostoru, v katerem si, ampak s fokusom
    nekje na praznem prostoru).

    Kaj se je zgodilo?

    Destruktivni občutek je v hipu
    izginil.

    In kaj se lahko iz tega poskusa naučiš?

    Destruktivnim občutkom daje
    življenje naš fokus, ki ga usmerjamo na objekte ali subjekte
    materialne realnosti.

    Kako torej to spoznanje uporabiti v
    praksi?

    – Kadar delamo stvari, ki nam niso
    všeč, imejmo fokus na praznem prostoru. Variant je več. Ko recimo
    komuniciramo z nekom, ki se ga bojimo, ga ne opazujmo kot subjekt,
    ampak imejmo fokus ali na praznem prostoru kakih 20 cm pred njim, ali
    pa v njemu (oba načina lahko zlahka osvojiš z nekaj vaje).

    Verjetno nihče nima rad dela na tekočem traku. Če se v neki
    fazi življenja na ta način preživljamo, ne imejmo fokusa na
    predmetih, ki jih dajemo na tekoči trak ali na tekočem traku, ampak
    v praznem prostoru tik pred predmetom/trakom.

    Čim takšen fokus vzdržujemo
    zavestno, smo prisotni in ne izgubljamo energije. Energija gre namreč
    tja, kamor imamo usmerjeno pozornost. Če pozornost usmerjamo na
    ljudi/predmete, dajemo energijo njim. Če pa imamo fokus na praznem
    prostoru, do energijskih praznitev ne prihaja; obratno. Vsa energija
    namreč izhaja iz praznega prostora.

    b) Kako fokus okrepiti in ga v
    bistveno večji meri premestiti v polje zavestnosti?

    Psihologi pravijo, da je zavestnih le
    cca 5% naših dejanj. Vse ostalo delamo rutinsko, brez kakršnekoli
    pozornosti. Nekaj preprostih nasvetov za krepitev fokusa:

    – Izogibajmo se t.i. multitaskinga –
    delanje več različnih stvari hkrati, recimo hkratno telefoniranje
    in surfanje po internetu, branje med kosilom … Multitasking vodi v
    disperzijo pozornosti, ki nam sčasoma postane navada in nazadnje
    nismo več sposobni resnične osredotočenosti.
    – Stvari, ki jih
    začnemo, tudi dokončajmo.
    – Izvajanje vaj
    za osredotočenost (recimo koncentracija na dihanje, štetje).

    Čim več stvari naredimo zavestno
    (se
    oblačiš, umivaš zobe). Ko ti pade koncentracija, se osredotoči na
    ritem
    dihanja.

    Zavestno
    hranjenje.

    V vsakdanji komunikaciji

    govori, ko je treba
    in
    poslušaj, ko je treba.
    Ne
    skači sogovorniku v besedo.
    Ne
    razmišljaj o problemih,
    ne
    pritožuj se in ne kritiziraj
    .

    tadej pretner2013-05-09 04:34:28

    Lepo je če deliš

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.