Epigenetika

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast Epigenetika

Ta tema vsebuje 41 odgovorov, ima 10 glasov, in jo je nazadnje posodobil/a snowcat :) snowcat :) 2 let, 1 mesec nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #15359

    Prima
    Član

    Napišimo že nekaj o epigenetiki, da ne bomo foruma preplavili z marjeticami. Nekaj je bilo govora o DNK, čustvih, prednikih. Za iztočnico ponujam vprašanje:
    Zakaj imam občutek, da ne spadam v svojo familijo? (Ni samo občutek. Vsa žlahta mi ob vsakem srečanju to z veseljem pove direkt v ksiht).Ali mi epigenetika lahko ponudi odgovor?

    Lepo je če deliš
    #15360

    AVATAR
    Član

    He he he…ta je dobra…Mater no, jaz imam ist občutek že ves čas svojega lajfa…Ti ljudje mi nič ne pomenijo, zgledajo mi kot tujci.

    Tadej, kva zdaj to pomeni ; Polja realnosti (možgani ne »proizvajajo misli«, ampak jih, podobno kot nekakšen sprejemnik lovijo iz okolice.

    Mater no, zdaj mi še napišite, da imam možgane za zabavo LOL
    Lepo je če deliš
    #15361

    Prima
    Član

    AVATAR wrote: He he he…ta je dobra…Mater no, jaz imam ist občutek že ves čas svojega lajfa…Ti ljudje mi nič ne pomenijo, zgledajo mi kot tujci.

    Tadej, kva zdaj to pomeni ; Polja realnosti (možgani ne »proizvajajo misli«, ampak jih, podobno kot nekakšen sprejemnik lovijo iz okolice.

    Mater no, zdaj mi še napišite, da imam možgane za zabavo LOL

    Tole z možgani tudi meni ni čisto jasno, vendar nič hudega, saj tudi znanstvenikom ni.
    A to pomeni, da so moji možgani kot veliki ligenj, ki s svojimi lovkami nabira misli iz okolice, jih prežveči in nato izpljune nekaj novega?

    Za zabavo? Moji so vsekakor tudi za to. Bolj ko jih uporabljam, bolj se zbavam.
    Saj vem, da je bilo mišljeno nekoliko drugače. Samo zabavam se.

    Lepo je če deliš
    #15362

    tadej pretner
    Moderator

    Prima, fajn da si tole odprla. Gledam nogomet, zato za začetek sam ene par osnovnih stvari o tem, kaj sploh epigenetika je. Po reglcih je epigenetika definirana kot področje molekulekularne biologije, ki proučuje spremembe v izražanju genov organizma, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK. Do pojava znanja o epigenetiki so namreč geni kot takšni veljali za dominanten način pojasnjevanja raznoraznih oblik vedenj, od temeljnih in animalnih, kot je recimo seks, do ezoterike, religioznih nagnjenj, uživanja v glasbi, pravičnih in moralnih odločitev … Hočem reči, da so vse te stvari, ki naj bi vplivale na to, kakšni smo,jemali kot gensko danost, pri tem pa niso upoštevali zunanjega naravnega okolja kot primarnega gibala evolucije. Po domače povedano – svet doživljamo čustveno ideja epigenetike je, da posamezne gene aktivirajo informacije iz naših čustvenih centrov (ali pa tudi ne, je ena jeba zraven).

    Avatar tisto sem res malo štorast napisal, čeprav ezoterično korektno(ezoterika namreč priznava svet misli, iz katerega “misli, ki jih mislimo”, prihajajo. Gre za to, da smo večinoma prepričani, da kreiramo misli po svoji volji, pa ni tako. Dal sem primerjavo z radijskim sprejemnikom – pri sprejemniku je potenciometer tisti, ki določa, katero postajo bo nek radio lovil, pri nas pa naše identitete in še kaj. En kup stvari namreč vpliva na to, kako mislimo, kako se obnašamo … (npr. če je v zraku prostora čutiti nedoločen vonj čistila, imamo bolj pospravljeno mizo; če sedimo na trdem stolu, so naša stališča bolj toga itd). Tisto, kar sprejemmo, so pač določene vibre, ki jih možgani le prevedejo v misli, niso pa to avtentične misli možganov.

    Lepo je če deliš
    #15363

    tadej pretner
    Moderator

    Preden poskušam odgovoriti na Primino vprašanje, bom še nekoliko podrobneje pojasnil koncept, v katerem možgani “ne mislijo svojih avtentičnih misli”.

    Začnimo od začetka:
    Novorojenček je v energijsko-informacijskem smislu “sestavljen” iz energije matere in veje njenih prednikov, energije očeta in njegovih prednikov, energijskih vplivov v času nosečnosti, ob rojstvu pa se v to novo bitje inkarnira duša, katere iskušnje so kompatibilne danim energijsko-informacijskim danostim.
    V večih temah smo že govorili o tem, da vse zgoraj našteto določa BAZIČNA oziroma izvorna hotenja, talente, karakteristike, temperament … novega bitja, vendar pa potem skozi proces vzgoje starši in družba vse to v veliki meri “prekrijejo” z učenji v smislu kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj ne, kaj je lepo in kaj grdo, ali nas svet ogroža ali je poln priložnosti … Otrok začne modelirati najprej starše (o tem smo veliko govorili v temi odnosi), potem pa različne druge avtoritete in izgubi svojo avtentičnost. Tako se izgradi tisto, čemur laično pravimo lažni jaz, ki prekrije bazičnega (recimo: otrok je v bazičnem smislu totalen talent za prosvetno delo, vendar živi v družini zdravnikov, ki ga celo življenje usmerja v to – nazadnje postane zdravnik, kar se zdi njemu in ostalim povsem normalno, talenta za prosveto pa morda nikoli ne ozavesti). Lažni jaz začne nato usmerjati naš kognitivni fokus. Emitirati začne življenjske impulze, ki jih doživljamo na enak način kot potrebo po dihanju ter nas usmerja na akcije, ki temeljijo na konfliktu (tekmovalnost …). Našemu živčnemu sistemu izgradi določeno nevronsko strukturo, ki nas žene v akcije, zaradi katerih imamo občutek, da se sploh počutimo žive (karierizem, kopičenje materialnih dobrin …). Dendriti nevronov (živčnih celic) se namreč povezujejo glede na naša prepričanja, naše strahove, naše upe in to je potenciometer “sprejemnika” ki določa impulze, ki nas motivirajo, ki povzroča, da se ženemo za stvarem, za katere mislimo, da jih rabimo, da imamo potrebo, da delamo stvari, za katere mislimo, da so naša dolžnost … In vse to je razlog za trditev modernih psihologov, ki pravijo, da je 95% naših misli in dejanj nezavednih – pri tem pa seveda večina misli, da misli svoje misli, čuti svoje občutke …
    In ko si tako uglašen na določene realnosti, “loviš” le njih, do ostalega pa nimaš dostopa. To je razumel že Einstein, ki je rekel: Stanje zavesti, ki te je pripeljalo v neke težave, te ne more potegniti iz težav.
    In evo. Če vzamemo za izhodišče tale Einsteinov stavek, postane jasno, zakaj je cel kup programov osebne rasti neuspešnihin zakaj večina ljudi ne more spremeniti svoje realnosti, s katero niso zadovoljni. Zato, ker namero za spremembo generirajo iz stanja zavesti, ki jih je pripeljalo v težave, in jih torej po difoltu ne more pripeljati iz težav.

    Lepo je če deliš
    #15365

    Robert Zupančič
    Participant

    Prima wrote: Napišimo že nekaj o epigenetiki, da ne bomo foruma preplavili z marjeticami. Nekaj je bilo govora o DNK, čustvih, prednikih. Za iztočnico ponujam vprašanje:
    Zakaj imam občutek, da ne spadam v svojo familijo? (Ni samo občutek. Vsa žlahta mi ob vsakem srečanju to z veseljem pove direkt v ksiht).Ali mi epigenetika lahko ponudi odgovor?

    Morda pa ti ga lahko regresija v prejšnja življenja… Gre namreč za to, da MORDA v tokratni inkarnacji zaradi kakršnihkoli razlogov nisi inkarnirana s pripadniki svoje primarne duhovne skupine (t.i. družina iz duhovnega sveta, s katerimi se konstantno inkarniraš v različnih, prepletenih vlogah), pač pa si morda dogovorila nek “deal” izven primarne duhovne družine, da komu pomagaš ali obratno, da nekdo drug pomaga tebi. Ta “pomoč” je lahko videti tudi kot konstantni problemi, saj duša na svet prihaja “za čas vojne”, torej v težave in preizkušnje, ne samo v veselje in uživanje. Osebno menim, da se med generacijami prenaša precej manj kot s(m)o mislili, največ pa vzorci, ki jih “podedujemo”. Je v prejšnjem postu Tadej lepo razložil proces “memoriranja” vzorcev v procesu socializacije. No, več ne bom pisal, ker ne bi rad dodajal drugih tem, ki se razlikujejo od prvotne, ki ji je namenjen ta razdelek.

    Lepo je če deliš
    #15366

    Prima
    Član

    Citiranje mi ne gre najbolje od rok, tako da par misli kar na oba posta.
    O regresiji sem že razmišljala. Nekaj ljudi, ki so to že dali skozi, sem vprašala kaj in in kako, vendar so bili odgovori tako klavrni, da me je sproti minevalo. Nekaj se jim je dogajalo, bili so na na nekih krajih, neki ljudje, polovica jih je bilo Kleopatra ali kakšna druga znana oseba. Ne nakladat. Ne moremo biti v večini primerov zgodovinske osebnosti. Verjetno je to pogojeno tudi z izvajalcem regresoterapije. Možnost manipulacije je velika. Po drugi strani pa stvari lahko še hitrejehitro uidejo iz rok, če jih ne obvladaš, še zlasti, če kot terapevt naletiš na ‘fejst kaliber’.

    Življenjske situacije mi res kažejo, da vedno pomagam in da se ta pomoč največkrat zgodi skozi konflikt. Pomagam verjetno zato, ker nekako odstopam od načina razmišljanja, ki ga ima žlahta. Stvari obrnem na glavo in situacije se rešijo. Seveda jim je tovrstno obračanje moteče in tuje. Konektam stavri in ljudi, tako da mi je ob neki priliki kolegica rekla, da se druži z mano med drugim zato, ker vedno pripeljem prave osebke in situacije v njen lajf. Veliko povedanega.

    Hkrati sem do neke mere primer iz Tadejevega posta, samo da so vloge iz primera obrnjene. Želela sem postati eno, odpeljalo me je v drugo, ker so me preoblikovali in preusmerili, ker pač ne morem biti to, kar sem si zamislila, ampak … Tukaj počasi in zanesljivo dosegam vrhunec, vendar mi to ni to. Obenem čutim zamero, ker se mi zdi, da je nekdo grobo posegel tja, kamor ne bi smel. Ker sem pred kratkim dobila novo priložnost, sem se odločila, da se vrnem v izhodišče oziroma začnem iz nule.

    Tisto o akcijah je izredno lepo napisano. Brez akcije ni življenja in prihajajo vedno nove situacije, v katerih je akcije še več. Vse to me nekako utruja. Mi ni, da rešujem celi svet. Seveda se tukaj najdejo tudi plusi. Človek postne bolj fleksibilen, trpežen, oborožen z vse sorte veščinami …. ampak na koncu še vedno ostane problem s samim seboj in žlahto. Zadovoljstvo z lažno avtentintičnostjo v hiperrealnem svetu? Za večino ljudi definitivno.

    Lepo je če deliš

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.