ČUSTVENA ZRELOST

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast ČUSTVENA ZRELOST

Ta tema vsebuje 3 odgovori, ima 1 glas, in jo je nazadnje posodobil/a  tadej pretner 2 let, 7 mesecev nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #28253

    tadej pretner
    Moderator

    Ker dolgih sestavkov nihče ne bereLOL, bom tule nekaj o čustveni zrelosti v
    več nadaljevanjih. Vmes seveda veljajo komentarji …

    Vpliv čustvene zrelosti na delovanje v kolektivni realnosti (čustvena zrelost kot nezavedni motivacijski dejavnik)

    V preteklosti je prevladovalo
    prepri
    čanje, da so ljudje dobrih
    intelektualnih sposobnosti posledi
    čno tudi čustveno
    zrelej
    ši od tistih, s povprečnimi, a
    temu seveda ni tako. V preteklih sestavkih smo videli, da zaznavamo svet skozi
    čustveni
    filter, ta pa ni neposredno odvisen od intelektualne razvitosti. Dejstvo namre
    č je, da
    se lahko intelektualno razvijamo doma, skozi branje razli
    čnih
    knjig, gledanjem pou
    čnih oddaj, poslušanje
    misli raznih duhovnih u
    čiteljev, skratka, ločeno od življenja.
    Za razliko od intelektualnega, pa prihaja do
    čustvenega
    razvoja skozi interakcijo z ljudmi in dogodki v vsakdanjem
    življenju.
    To seveda pomeni, da lahko na intelektualni ravni vemo o
    življenju
    res ogromno,
    živeli pa ga bomo v skladu s
    svojo
    čustveno razvitostjo/zrelostjo,
    ki je posledica
    življenjskih izkušenj. Ali
    povedano z drugimi besedami – na intelektualni ravni lahko razumemo, da
    partnerja zares ljubimo takrat, ko mu znamo brez odporov dopustiti, da nas
    zapusti, na
    čustveni ravni pa to zmore redko
    kdo. Enako relacijo najdemo tudi na ravni fizi
    čnega
    zdravja; le to je v korelaciji s tem, kako
    življenje
    živimo, ne pa s tem, kako
    mislimo, da bi ga morali.
    Življenje živeti
    ali o njem razpravljati, sta dve povsem razli
    čni
    stvari.

    Na stopnjo čustvenega razvoja sicer poleg zorenja, učenje na intelektualni ravni
    sicer vpliva, dejstvo pa je, da v dolo
    čenih življenjskih situacijah prihaja
    do popolnih miselnih blokad, kot tudi to, da dolo
    čeni tipi življenjskih situacij
    determinirajo
    čustveno-mentalne odzive, ki so v večji ali manjši meri odvisne od stopnje čustvene zrelosti

    Glede na našo čustveno zrelost, resoniramo s posameznimi nizko in visoko vibracijskimi
    polji realnosti. Skromnej
    ša je čustvena zrelost, bolj smo pod
    vplivom nizko vibracijskih polj in bolj so destruktivna. To seveda vpliva tudi
    na na
    še ciljne strukture. Da svoje cilje izbiramo po svobodni volji, je v
    veliki meri zgolj privid. Ameri
    ški profesor psihologije Clare
    W. Graves pa je odkril nekak
    šno motivacijsko strukturo,
    skozi katero na
    še ciljne strukture ne le odražajo določene potrebe, ampak imamo
    globinsko potrebo, da jih realiziramo po dolo
    čenem vrstnem redu. Pri tem gre
    tako za dejstvo, da pri ciljih vi
    šjega ali abstraktnega tip ne
    moremo biti zares uspe
    šni, če nimamo zadovoljenih
    nekaterih osnovnih potreb, kot tudi to, da cilje, ki jih osvojimo, spremljajo
    dolo
    čeni vedenjski modeli, ki izhajajo iz čustvene zrelosti. Na
    Gravesovih postavkah temelji devet stopenjski model
    čustvenega zorenja in njegovega
    vpliva na ciljne strukture, ki ga navajam:

    1. Najnižje čustveno stanje je povezano predvsem z aktivnostjo reptilskih možganov, zanj pa je značilno to, da imamo v fokusu
    golo pre
    živetje in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Gre torej
    za fizi
    čni obstanek (hrana, dom, denar za preživetje…). Čustvena potreba te ravni je
    ljubezen na fizi
    čni ravni, telesna bližina, potreba po dotiku, nežnosti in izpolnitev skozi
    spolni odnos, kot tudi vse druge oblike telesnih aktivnosti, ki vodijo v stanje
    ugodja. Da bi obvladovali to stopnjo
    čustvene zrelosti, moramo torej
    imeti izgrajen odnos do materialnega na vseh ravneh, na to, kako ga bomo
    izgradili, pa vplivajo na
    ši starši/vzgojitelji, v najbolj
    zgodnji fazi, kot tudi to, da dolo
    čenih potreb v sebi ne
    zatiramo, kar je spet v veliki meri, ne pa povsem, odvisno od vzgoje v zgodnji
    fazi.
    Če torej otrok v tej fazi ne izkuša ljubezni in topline, če ga učijo, da je svet poln
    nevarnosti ipd., kot tudi
    če bo kasneje, kot odrasel
    zatiral nekatere potrebe, ki izhajajo iz te ravni, je velika verjetnost, da na
    ravni
    čustvene zrelosti te ravni ne bo osvojil. Če se ne počutimo varne in nimamo
    zadovoljene dolo
    čene stopnje telesnega ugodja, ne le da v ciljih višjega spektra ne moremo biti
    uspe
    šni, ampak zanje celo nimamo interesa. Dober primer tega dejstva je bil
    evidenten v vojni na Hrva
    škem, kjer so številne begunce, od katerih so
    nekateri komaj ohranili
    življenje, večina pa je bila priča vojnim strahotam, ki so
    vodile v razli
    čne traume. Zato so jim zagotovili vrhunske psihoterapevtske
    strokovnjake, med katerimi so bili tudi ameri
    ški in nemški. Rezultat pa je bil praktično ničen ¨C ti ljudje so rabili občutek varnosti, vizijo, kje in
    kako bodo v prihodnosti lahko
    živeli, ne pa psihoterapije. V
    kaj vodi zatiranje nekaterih naravnih potreb, pa vidimo v
    številnih aferah pedofilije, ki
    se nana
    šajo na nekatere krščanske duhovnike. Kaj je
    pravzaprav v ozdju te problematike?

    Potreba po spolnem odnosu je naravna in normalna in če jo prekinemo s celibatom, ki
    torej prepoveduje kakr
    šnekoli spolne odnose, to v
    nekaterih posameznikih povzro
    či notranji pritisk, ki mu niso
    kos. A zakaj so opredelitev
    številnih otroci in ne osebe
    nasprotnega spola? Odgovor na to vpra
    šanje tiči v začetku tega teksta, kjer sem
    govoril o tem, da o
    življenju na mentalni ravni
    lahko vemo vse,
    živimo pa ga v skladu s čustveno zrelostjo, do katere
    prihaja skozi
    življenjske izkušnje. Duhovniki vedo na
    intelektualni ravni o
    življenju zelo veliko, vendar
    pa je njihov na
    čin življenja takšen, da do nekaterih izkušenj preprosto ne pride.
    Sposobnost vzpostavitve globljega oziroma seksualnega odnosa z osebo
    nasprotnega spola poteka skozi za
    četne nespretnosti in
    nerodnosti, duhovniki pa teh izku
    šenj nimajo. Poleg tega jim je
    avtoriteta, ki jo predstavljajo, dodatna ovira pri vzpostavitvi intimnega
    odnosa z nasprotnim spolom, saj imajo ob
    čutek, da bi jim določene nespretnosti, do katerih
    bi pri tem najverjetneje pri
    šlo, spodkopavajo
    avtoriteto. Zato se v primerih
    neobvladljive spolne sle
    številni raje »spravijo« nad
    otroke, nad katerimi zlahka vzpostavijo notranjo gotovost, potrebno za spolni
    odnos.

    Moč te čustvene ravni vidimo tudi v vsakdanjem življenju. Ljudje morajo za
    enak ali manj
    ši denar delati vedno več, mediji pa so polni novic o
    tak
    šnih in drugačnih katastrofah in ogroženostih. To ljudem zoži fokus na golo preživetje, v katerem ljudje
    izgubijo zanimanje na
    številne druge aspekte življenja, pri tem pa trpijo
    predvsem odnosi.

    Se nadaljuje …





    Lepo je če deliš
    #28323

    tadej pretner
    Moderator

    Druga
    stopnja
    globinske čustvene
    motivacije se nana
    ša
    na na
    šo
    usmerjenost na dru
    žino,
    ki stopi v ospredje
    čim
    imamo pote
    šene
    primarne potrebe, vezane na pre
    živetje.
    Gre za globinsko potrebo po
    čustveni
    varnosti, ki nam jo daje ob
    čutek,
    da dru
    žini
    pripadamo in nas ta na vseh ravneh podpira. V fazi odra
    ščanja
    je v otroku ta potreba mo
    čnejša
    kot potreba za tem, da je samosvoj, zato dele sebe pogostokrat zataji, da bi
    dobil jasnej
    ši
    ob
    čutek
    sprejetosti v dru
    žino
    oziroma ob
    čutek,
    da je od dru
    žine
    ljubljen. Svoje mnenje v tej fazi torej zataji in oblikuje nazore glede na nazore
    »plemenskega poglavarja«. V tej fazi meni, da je zanj dobro tisto, kar je dobro
    za družino.
    Čustveno
    varnost si torej sku
    š
    a
    zagotoviti tako, da se drži običajev in vrednot družine oziroma plemena, ki jih
    je pripravljen tudi za vsako ceno braniti, če so od zunaj ali znotraj kakorkoli
    ogrožene. Primer: v določenih okoljih se zgodi, da recimo potem, ko oče
    spolno zlorabi mladoletno hčerko in ta to pove mami, le ta skuša potem hči
    prepričati, da se to ni zgodilo. Do tega pride zaradi potrebe po ohranjanju podobe
    o vrednotah družine tako navzven kot navznoter.

    V psihično
    zdravo osebo bo na
    čeloma
    otrok odrasel le
    če
    mu dru
    žina
    daje podporo pri uresni
    čevanju
    idej, doseganju ciljev, oblikah vedenja in mu pomaga oblikovati pomembnej
    še življenjske
    na
    črte.
    Številni
    strokovnjaki celo menijo, da je treba otroka podpreti tudi pri nekaterih
    deviantnih oblikah vedenja/delovanja, recimo pri kajenju.
    Številne
    raziskave so namre
    č
    pokazale, da otrok
    številne
    deviantne oblike vedenja opusti sam,
    če
    se star
    ši
    proti njim ne borijo, ampak mu jih »dovolijo«, s tem, da mu dajo tudi jasno in
    nedvoumno informacijo o tem, kak
    š
    en
    vpliv ima cigareta ali kaka druga oblika deviantnega vedenja na njegovo
    zdravje, razvoj …

    Težnja
    po zadovoljitvi potreb dru
    žine
    pride v ospredje tudi v odraslosti, ko ima
    človek
    lastno dru
    žino,
    njene potrebe in odnosi v njej pa niso zadovoljene. Velik del travmatskih
    izkušenj, ki jih doživljamo, je povezanih s pomanjkanjem čustvene podpore s
    strani družine, zato tudi zdravljenje družinskih odnosov sodi v to raven
    čustvenih potreb.
    Na tej ravni gre torej za težnjo po čustveni varnosti, ki jo
    dobimo skozi podporo članov družine.

    – Razvoj osebne moči

    Potrebi za občutkom pripadnosti družini sledi potreba, da se uveljavimo tudi
    izven kroga družine, ves čas pa v nas tli tudi potreba po tem, da smo
    samosvoji. Vse to je povezano z občutkom samospoštovanja, ki se razvija na
    osnovi razmerja med tistim, kar mislimo/čutimo da bi morali biti in tistim, kar
    skozi reakcije drugih na naša dejanja čutimo, da smo. Zato je najpogostejši
    motivacijski moment te faze težnja, da določene stvari dokažemo drugim in sebi,
    seveda pa tudi potreba po izražanju svoje bazične samosvojosti. Skozi njihovo
    realizacijo začnemo segati prek inkodiranih meja, ki izhajajo iz specifičnih
    družinskih okolij in njihovih »pravil«. Če je recimo družina v kolektivni
    identiteti žrtve, nas načeloma ne bo podprla pri uresničevanju samostojnih
    poslovnih projektov, saj bo prepričana, da drsimo v propad.

    Ta potreba se prvič pojavi v puberteti in adolescenci, ki sta torej procesa, ki
    tičita v njenem ozadju
    (puberteta je bolj telesna, adolescenca pa
    bolj
    čustvena). V
    tej fazi je sila pomembno, da se znamo izraziti in dobimo od dru
    žine/družbe povratno informacijo, da so naše težnje dobro sprejete. Družinski odnosi, v katerih je
    potreba odra
    ščajočih za lastnim izrazom konstantno
    omalova
    ževana, ne
    vodi v razvoj osebe, ki bi bila v odraslosti psihi
    čno stabilna. Če namreč pozitivne povratne informacije
    ni, postane posameznik introverten, ali pa sku
    ša pozornost/potrditev izsiliti
    celo z nasiljem. To je pogostokrat prisotno med otroci, kjer so nasilne
    ži običajno tisti, ki se niso znali
    uveljaviti na noben drug na
    čin.
    Kvaliteta te
    življenjske
    faze se odrazi tudi kasneje v
    življenju,
    saj se lahko le tisti, ki so se nau
    čili
    udejanjati potrebo po lastnem izrazu, kreativno vklopijo v dru
    žbo, ostali pa običajno igrajo vloge žrtev ali upornikov. V kontekstu
    potrebe po potrditvi okolice tudi vzgoja v pretirani skromnosti ni najbolj
    ša. Ravno ljudje, ki so bili
    vzgajani na ta na
    čin,
    se kasneje sila pogostokrat razvijejo v bahate in egoisti
    čne osebe, v čustvenih vezah pa skuš
    ajo partnerja in njegovo
    delovanje na vseh ravneh nadzirati. V vseh teh primerih gre seveda za poskus
    kompenzacije pomanjkanje potrditve v fazi, ko je bila le ta zanjo zelo
    pomembna.

    – Položaj in občutek varnosti v družbi

    Ko imamo
    zadovoljene potrebe, vezane na preživetje, občutek čustvene varnosti in smo se
    do neke mere afirmirali v smislu samopotrditve, se pojavi spontana potreba po
    vključitvi v družbo, vezana običajno na obdobje delne ali popolne
    osamosvojitve. Čustvena potreba te ravni
    je izpolnitev skozi skladno ljubezensko vezo.
    Medtem ko adolescent
    pogostokrat teži k samopotrditvi skozi številne kratkotrajne ljubezenske veze
    in jih zato tudi ne jemlje preveč resno, na tej ravni išče partnerja za resno
    vezo z vsemi spremljajočimi vrednotami. Takšna veza je temelj za izgradnjo
    družine.

    Na osebnem nivoju torej skušamo osnovati družino ter v lastno življenje vnašamo
    nekakšen red. Življenju damo strukturo, ki odraža cilje, pričakovane
    rezultate, na katere se lahko zanesemo.

    V takšnem okolju težimo za ekonomsko in pravno varnostjo.

    Ker skušamo svoji družini zagotoviti varnost, nam je
    v interesu oblikovanje dru
    žbe, v kateri bo to mogoče zato smo tudi energijo
    pripravljeni usmerjati na način, da družba na vseh ravneh boljše funkcionira.
    Postanemo del nje in sicer tako, da se za
    čnemo na enak način, kot smo se v zgodnji fazi
    otroštva prilagajali pravilom družine, sedaj prilagajati pravilom družbe, se
    zavedati dolžnosti in odgovornosti, ki jih vključitev vanjo prinaša,
    spoštovanja družbene hierarhije, avtoritet, zakonov …

    Glede na to, da pri nas v kolektivnem smislu prevladuje zavestnost žrtve, je
    sila veliko ljudi, ki vse življenje »obtiči« na tej ravni čustvene zrelosti in
    nezavednih motivacijskih gibal.

    se nadaljuje …

    Lepo je če deliš
    #28441

    tadej pretner
    Moderator

    – Težnja po osebni
    realizaciji in osebnem uspehu v družbi

    Bistvena
    značilnost predhodne (četrte) ravni je bila prilagajanje družbi in želja po
    tem, da bi družba na vseh ravneh adekvatno delovala. Lastne globinske želje je
    torej človek na četrti ravni zataji v želji po tem, da ustrezno deluje družba,
    njegova partnerska veza … Na peti ravni pa človek družbene danosti in svoj
    položaj v družbi doživlja kot odskočno desko za to, da se razvije in/ali
    ekonomsko uspe sam. To običajno realizira na enega od treh načinov:

    – skuša si izboriti prostor/ustrezen status v takšnem podjetju, kjer mu bo
    omogočeno ne le to, da dela stvari, ki ga globinsko izpolnjujejo, ampak tudi ustrezno
    napredovanje in s tem povezan višji status v družbi;

    – se spusti v vode samostojnega podjetništva, kjer je odvisen sam od sebe in
    svojega dela, pod pogojem seveda, da se ukvarja ali proizvaja stvari, za
    katerimi vlada v družbi določena potreba;

    – kombinacija prvih dveh načinov (razna managerska in druga samostojna dela,
    vezana na določena podjetja in ustanove).

    Cilj vseh treh načinov je ne le družben položaj, ampak tudi otipljiv finančni
    učinek. Vlaganje energije v določeno delo osebam na tej ravni ni problem, a le
    pod pogojem, da je takoj viden tudi učinek vložene energije oziroma pod
    pogojem, da je z delom, ki ga opravlja, moč ustrezno zaslužiti. Oseba želi
    delati, ampak le če je z delom moč zaslužiti. Teži tudi k odgovarjajočem statusu v družbi in se ne
    počuti dobro, če ga ne doseže. Seveda tudi na družbo kot takšno sedaj gleda
    drugače. Če je na četrti ravni v družbi iskal varnost oziroma se vključil
    vanjo zato, da bi na nek način ona zanj »poskrbela«, ga na tej ravni zanima
    struktura in ureditev družbe, v kateri bo imel posameznik čim več možnosti za
    uspeh, samorazvoj in velik zaslužek. Sebi in svojim bližnjim skuša torej
    omogočiti dober dobro življenje izven omejitev, ki jih diktira družba. Pri tem
    pogostokrat pride tudi do skušnjave, vezane na kršenje etičnih, moralnih in
    zakonskih pravil družbe.

    Posamezniki, ki se na tej ravni uspešno razvijejo, dobijo spontano potrebo po
    tem, da svoj uspeh navzven pokažejo s kopičenjem luksuznih avtomobilov,
    stanovanjskih objektov ipd. S tem, ko so realizirani vsi materialni pogoji, se
    pri tistih, ki potomcev še nimajo, pojavi želja po tem, da bi jih imeli.
    Čustveno izpolnitev potem iščejo skozi
    ljubezen do otrok. Generalno pa lahko rečemo, da je čustvena/motivacijska
    potreba te ravni požeti plodove svojega dela, ne glede na to, za kakšno delo
    gre; ti plodovi so torej lahko materialni, čustveni ali duhovni, pri vsem
    skupaj pa je seveda pomemben tudi ustrezen družbeni status.

    Ko v polnem pomenu besede
    živimo peto stopnjo čustveno-motivacijske ravni, imamo torej izpolnjene osnovne preživetvene, čustvene in
    izpolnitvene postavke na ravni pogojene ravni življenja in medsebojnih odnosov.
    Če se razvijamo še naprej, se to zgodi v duhovno, nepogojeno smer, v kateri se
    začnemo globinsko zavedati povezave z vsem stvarstvom. Glede na to, da se na
    čustveni ravni razvijamo le skozi delovanje in vedno nove izzive, ni
    presenetljivo, da številni posamezniki, ki veljajo za duhovne učitelje,
    ustrezne čustvene zrelosti pravzaprav nimajo. Takšne stvari se dogajajo
    predvsem tistim, ki niso v polni meri izživeli vseh do sedaj naštetih
    čustveno-motivacijskeh ravni, ampak so se znašli v statusu duhovnega učitelja
    tako, da so do tega prišli po intelektualni in ne po izkustveni poti, ali pa
    tako, da so v preteklosti razvoj nekaterih plati osebnosti preskočili ali celo
    zaradi nesposobnosti, da jih adekvatno razvijejo, izbrali duhovne vode za beg
    pred pogojeno realnostjo, v kateri se niso znašli. Zato se dogaja, da najdemo v
    vrstah tistih, ki veljajo za duhovne učitelje številne takšne, ki so obsedeni s
    seksom, materialnim bogastvom ali lastnim egom. Pri tem niso imuni niti najbolj
    razvpiti duhovni učitelji. Osho je recimo zbiral luksuzne avtomobile (Rolls
    royce). Imel naj bi jih 93. Njegova nagnjenost h kopičenju luksuznih
    avtomobilov torej kaže na dejstvo, da je bil na ravni čustvene zrelosti oziroma
    motivacijskih čustvenih gibal na peti ravni (od devetih). Mnogi od tistih, ki
    ga zagovarjajo pravijo, da je avtomobile sicer res imel, a nanje ni bil vezan.
    A pri čustveni zrelosti ne gre za to, da
    si na nekaj vezan ali ne, pač pa za to, da se v tebi pojavi impulz po kopičenju
    materialnega, ki pač izhaja iz pete ravni. Čustveno zrelejši človek, ki se
    dejansko izkustveno zaveda povezanosti z vsemi živimi bitji in pozna podatek,
    koliko ljudi recimo vsak dan umre od lakote, bi viška denarja zanesljivo ne bi
    uporabljal za kopičenje avtomobilov, ampak bi našel način, da ga plasira tako,
    da bi se učinek odrazil na »celoti«

    se nadaljuje

    Lepo je če deliš
    #28465

    tadej pretner
    Moderator

    Prejšnji del sem zaključili s ciklom, ki se nanaša na stanja, pri katerih smo
    v veliki meri vezani na nizkovibracijska polja realnosti. Dokler skozi ta
    stanja čustveno ne dozorimo, se sicer seveda lahko ukvarjamo tudi s t.i.,
    višjimi stanji, vendar pa nam bo pozornost ves čas uhajala na segmente nižjih
    stanj, ki jih nismo v resnici izživeli in s tem dosegli ustrezne čustvene
    zrelosti. Peta stopnja (težnja po osebni realizaciji in osebnem uspehu v družbi)
    je pravzaprav mejna in vsebuje številne elemente višjih in nižjih stanj.

    Stanja
    visokovibracijskih motivacijskih gonil, ki ne prihajajo od zunaj, ampak iz nas
    samih, pa so:

    – Težnja da s
    svojim delovanjem prispevamo k dobrobiti vseh

    Ko torej
    dozorimo skozi
    petih nižjih stanj, se v nas pojavi
    spontana potreba po tem, da skušamo prispevati h kvaliteti dužbenega razvoja in
    življenja nasploh. Običajno se začne tako, da začnemo opažati vseprisotne
    destruktivne segmente evolucije narave in človeštva – vojne, lakoto, revščino,
    verske in rasne probleme in druge oblike neenakosti, ekološke probleme kot
    posledice neprimernega izkoriščanja naravnih resursov …, potem pa najdemo
    način, da se vključimo v proces kreiranja humanejše družbe. Čustvena potreba te
    ravni je ljubezen ne le do bližnjih, ampak družbe in narave kot celote, ki
    zamenja racionalizem nižjih stanj. Oseba se na tej ravni zavzema za
    enakomernejše razporejanje dobrin, socialno varnost, čisto tehnologijo,
    reševanje problemov v naravi, zaradi globinskega zavedanja vsesplošne
    povezanosti na večih ravneh in hkrati čara raznolikosti, pa do uresničevanja
    ciljev ne skuša le prek dogovorov, vključevanja v humanitarne akcije ipd.,
    ampak se poslužuje tudi energijskih pristopov iz domene duhovnosti.


    Potreba za osebnim razvojem

    Na prejšnji ravni dobi oseba jasno vedenje o
    večplastni povezanosti, a čuti, da v praksi ne more izkoristiti vseh
    potencialov tega dejstva. Zato jo začne zanimati predvsem lastni napredek,
    katerega bi potem lahko dala v službo celote. Fokus zato spet usmeri nase, tako
    da začne pospešeno razvijati sposobnost samoopazovanja, se skoznjo zavedati
    identifikacij s potrebami, ki izhajajo iz materialnega sveta, iskati smisel
    življenja, njene namere pa se nanašajo predvsem na transformacijo zaznanih
    lastnih slabosti oziroma na večplastni razvoj osebnih potencialov. Odprta je do
    novih informacij, ki jih zna kvalitetno selekcionirati in povezovati, neodvisno
    od vseh trendov in mnenj splošno priznanih avtoritet. Materialne dobrine jo
    torej v tej fazi več ne zanimajo, zato pa postane spontana in se nauči
    povezovati različna znanja, ki jih skozi lastno izkušnjo udejanja v številnih
    segmentih življenja, ki presegajo materialni svet, hkrati pa je sposobna
    delovati v vseh družbenih procesih, ne da bi se pri tem ujela v past identifikacij,
    ki jih ti nosijo s seboj. Ta neodvisnost se odraža tudi v čustveni sferi. Šele
    na tej ravni čustvene razvitosti znamo človeku, ki ga imamo radi, dovoliti da
    odide, brez pojava osebne bolečine v primerih, ko gre za osebo, ki nam je bila
    zelo blizu. Pri tem seveda ne gre za čustveno hladnost, ampak za to, da živimo
    večplastno povezanost z vsemi, v okviru tega pa spontano upravljamo z ritmi
    stanj, kakšna so čustveno približevanje in oddaljevanje.

    Potreba po globalnem razvoju

    Ko človek razvije gornje sposobnosti se pojavi spontana potreba da jih plasira
    v dejavnosti, ki so v dobrobit vseh. Zaveda se, da povezanost ne pomeni izgube
    individualnosti in da je ravno ta individualnost vsakega dela celote ključen
    element napredka. Osredotoči se torej na dejavnosti, ki prispevajo k evoluciji
    celote, pri tem pa ne išče nujno različnih leaderskih funkcij, saj se zaveda
    potencialov in moči delovanja iz ozadja. Pri tem delovanju ji je pomemben
    planet kot tak, saj se zaveda, da smo ga že tako izčrpali, da svojih napak v
    zvezi s tem zgolj z delovanjem v materialnem segmentu verjetno ne moremo več
    popraviti, zato išče tip duhovnosti ki bo resnično osvobodil človeštvo in
    planet. Če ne igra vidne vloge v kateri od organizacij, ki imajo globalne
    humanitarne cilje, običajno deluje kot duhovni učitelj. Čustveno izpolnitev
    čuti, kadar sebe in druge in svet osvobodi bolečine, omejitev in problemov.



    – Popolna izpolnitev


    Razsvetljenost – zavest, da je vir
    vseh problemov v ločenosti od celote. Včasih deluje kot duhovni zdravilec, včasih
    kot umetnik … Čustvena potreba – popolna nedolžnost, stanje brez krivde
    (koren krivde se nahaja v ločenosti od celote)

    Ob koncu se vračam k meji med nizkovibracijskimi
    in visokovibracijskimi polji, s katero sem v temle delu začel. Neko polje realnosti,
    ki jo izkušamo, ima več podpolj. Ko smo na peti stopnji, stopnji osebne
    realizacije in osebnega uspeha, prav gotovo izkušamo tako visokovibracijska kot
    tudi nizkovibracijska polja. Nizkovibracijska zato, ker smo kot del celote
    fokusirani nase, visokovibracijska pa zato, ker nas delo izpolnjuje. Če nas je
    ustrezna življenjska doba, intelektualni in čustveni razvoj usmeril k potrebam
    višje stopnje, nismo pa do konca izživeli potreb nižjih stopenj, jih kasneje
    enostavno moramo izživeti. Kadar se recimo odrasli obnašajo otročje, je to
    zato, ker je niso izživeli takrat, ko je bil čas za to. To je tudi v ozadju
    krize srednjih let, ko se posameznikom »trga« in se obnašajo kot pubertetniki. Če nismo
    izživeli svoje seksualnosti, dosegli materialnega statusa, dobili potrditev od
    okolice, bomo to skušali dobiti slej ko prej, ne glede na to, s kakšnim tipom
    »duhovnosti« se trenutno ukvarjamo in kako intenzivno.

    Lepo je če deliš

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.